Vojne imajo svoje podobe. Vojne podobe ustvarjajo in podobe vojne približujejo.
S podobami vojne dokumentiramo, jih ozaveščamo, s podobami se jih spominjamo.
Vojne imajo svoja sredstva, orožja s katerimi se napada in orožja, s katerimi se brani.

Tako podobe kot ta sredstva pripovedujejo o določeni smeri razvoja, o prevladujoči sili razvoja, o uporabi določenih tehnik, strategij in tehnologij.
V kolikor je Napoleon v začetku 19. stoletja še trdil, da vojske korakajo na želodcih, podčrtuje razvoj vojskovanja v 20. stoletju vpeljava motoriziranih vozil: tankov, oklepnikov ...

Začetek osamosvojitvene vojne v Sloveniji predstavlja gesta Jugoslovanske ljudske armade, ko so v jutranjih urah 27. junija 1991 tankovske in oklepne enote krenile iz vojašnic na ozemlju Slovenije proti mejam takratnih sosednjih držav in proti osrednjemu slovenskemu letališču na Brniku. Oklepna enota, ki je takrat krenila iz Vrhnike proti Brniku, je na vpadnicah in na ljubljanski obvoznici naletela na improvizirane barikade, postavljene iz avtobusov mestnega potniškega prometa in večjih tovornih vozil; vozil, ki so civilna, ki so stvar ljudi.

Na večih mestih so tankovske in oklepne enote skušale te barikade prebiti. Fotografske in filmske podobe poskusov prebijanja teh barikad predstavljajo enega najbolj zapomnljivih, posebnih vtisov te vojne in odražajo globoko simbolno gesto; ne le spopada, ampak upora proti vojski, ki je ljudstvo več ni jemalo za svojo.

Trk motorja vojske, v motor ljudstva. Na eni strani neprebojni vojaški oklepi, na drugi strani plehka pločevina avtobusov in tovornjakov, ki je ječala, se zvijala, upogibala in stiskala pod vojaško silo, ki pa se ni zlomila.

Ljubljana je prestolnica Slovenije in njeno izrazito prometno središče, ki je ravno zaradi tega v času vojn motoriziranih vozil imelo v vojni za Slovenijo ključno mesto. Pločevina civilnih vozil, ki se je uprla napredovanju vojaških vozil predstavlja simbol upora mesta in njegovega pomena v osamosvojitveni vojni.

Spomenik je povečan izsek z mesta, kjer je zaščitni lak šasije civilnega vozila ob trku odstopil od pločevine. Je povečana zev izza katere je zasijala ta pločevina. Je spomin na dogajanje pred tridesetimi leti. Akt spominjanja kot perspektivična zazrtost v kateri čas izsek poveča - za trideset let, za tridesetkrat. Povečan izsek, ki postane spomenik, v urbanem okolju središča Ljubljane, v bližini katerega se nahajajo mnoge državotvorne institucije, deluje kot igra zlitij in prelivanj odsevov, senc in odbleskov, ki jo material s svojo možnostjo obdelave dovoli, ki je svoboda materiala samega.

Spomenik je preprosto iz pločevine, iz materiala "oklepa" vozil, s katerim se je ljudstvo hkrati spontano in organizirano uprlo. Vertikalen in izravnan izkazuje gesto obstoja in nepremaganosti. Odtisi na njem so sledi trka vozil, njegova enotnost pa odraz tega, da tega upora ni bilo mogoče prebiti.

Besedilo: Peter Karba